Šolski park

by **Rachel** Ned Avg 24 2008, 14:44

Šolski park je že od nekdaj lepo urejen in množično obiskovan. Ne da se po njem sprehajajo samo dijaki. Tudi takrat ko ni šole je v šolskem parku moč najti marsikaterega sprehajalca. Nekateri za rekreacijo tudi prevozijo nekaj krogov s kolesom ali pa prerolajo tam kjer je to moč, saj ni po celem parku speljane betonirane poti. Izgled parka je res omembe vreden saj je lepo ureje s cvetlicami in nadvse nas navdušuje drevored, ki je v jesenskih dneh res občudojoč.

by **Lucas** Ned Sep 14 2008, 18:46

@Brooke

S torbo na ramenih je s hitrimi koraki stopal iz šole, ker ni hotel, da ga kdorkoli vidi. Danes enostavno ni bil od volje, da bi poslušal nakladanje profesorjev in sploh, želel si je nekaj mira pred vsem. Daleč od tega, da je bil slabe volje, le ni bil njegov dan za pouk, to je bilo vse. Šele, ko je bil varno oddaljen od šolske stavbe je upočasnil svoj tempo hoje in po kratkem premisleku ugotovil, da sploh ne ve kam naj se da. Prvo mu je na misel padlo igrišče, toda se je kasneje le odločil za obisk mirnega šolskega parka v kateremu ta trenutek verjetno ni bilo prav nobenega. Drevesa, ki so obdajala ta del šolske lastnine so se raztegala visoko v zrak, pa tudi njihove krošnje niso ravno dovoljevale sončnim žarkom, da bi dosegla tla. Kljub temu, da je bil sončen dan je delovalo tukaj vse nekoliko bolj temačno in Lucas je zdaj res potreboval le zavetje pred vsemi, ki bi ga lahko spraševali zakaj ni pri pouku in podobno. Vsedel se je na bližnjo klopco pod največjim hrastom in se le mirno naslonil, ter opazoval okolico – ptičke, ki so letali iz enega drevesa na drugega, listje katerega je veter odnašal sem ter tja, nenazadnje pa majhen delček šole, ki se je zdaj skrivala za vsemi temi drevesi, ki so oblegala parkec. Zdaj je Lucas pravzaprav potreboval eno in edino osebo v katero se je tako neumno zatrapal prejšnje leto – Brooke Davis, lepotica, ki vsekakor ne potrebuje njega, da bi bila zadovoljna, ker lahko ima kogar hoče. Iz torbe je povlekel bel list papirja in kemični svičnik, ter se lotil pisanja ene izmed mnogih kratkih zgodbic v svoji zbirki, le da je ta bila nekoliko avtobiografska in je govorila o njegovih čustvih do Brooke.

by **Brooke** Ned Sep 14 2008, 20:04

Brooke je imela dovolj vsega kar se je dogajalo okoli nje. Spet jo je klicala Victoria, ki jo je vse bolj sovražila in nič kaj pogrešala. Predlagala ji je selitev v New York, vendar si sploh ni predstavljala, da bi se preselila k tej zlobni čarovnici, po vsem tem kar ji je naredila, nikakor pa si ni mogla predstavljati, da bi zapustila vse, za kar se je celo življenje trudila. Tree Hill in s tem tudi vse, ki so ji pomeni več kot karkoli na tem svetu. Dovolj je imela tudi tega, da s Peyton še vedno nista imeli dobrega odnosa po tistem z Lucasom in ob spominih na zadnji mesec ji je iz očesa kapnila grenka solza, ki je potem nadaljevala pot do njenega vratu, kjer se je potem izgubila v njeni koži. Kot so se izgubljali njeni trenutki s Peyton. In to je najbolj pogrešala, ker ji je Sawyer, kot jo je ljubkovalno klicala, pomenila največ. Zato je, navidez popolna kot je veljala, prešpricala celoten dan in s tem tudi izjemno pomemben test. Še zdaleč ni bila popolna, kakor so to mislili vsi okoli nje. In ni bila hladna in zadržana. Predvsem v tem trenutku je bila vse prej kot hladna. Grela so jo namreč čustva do Lucasa, ki je še vedno mislil, da ji ne pomeni nič. Pa je bilo to vse prej kot resnica. Vendar nekako tega ni mogla priznati, če je kadarkoli še hotela imeti dober odnos s Peyton. Sprehodila se je parka ob šoli in nekaj metrov pred sabo zagledala človeka, za katerega sploh ni vedela, če ga želi videti ali ne. Ustavila se je le nekaj korakov za njim in tiho iz žepa potegnila telefon. V imeniku je poiskala Lucasa in pritisnila tipko za klicanje, potem pa telefon samo pustila ležati v roki.

by **Lucas** Ned Sep 14 2008, 20:33

Kemični je kar tekel pod nadzorom njegove roke, ter ni bilo znakov, da se bo pisanje kaj kmalu končalo. O njej je imel toliko za povedati, vse se je več ali manj vrtelo o temu kako krasna je, prelepa in popolna. Vmes se je znašlo tudi to, da nikoli ne bo popolnoma njegova in na sploh se ni počutil ravno olajšanega, ko je končno odložil kemični svinčnik. Zadnje čase se je počutil tako čudno, enkrat je bil samozavesten, spet drugič pa se je počutil kot bi ga povozil kamion in bi bil zanj s tem konec. Zazrl se je v prelepo modrino oblakov, ki so kukali izpod krošnje dreves, ni več smel toliko razmišljati o njej in njima na sploh, zato je raje pomislil na sebe, saj to ni počel tako pogosto kot bi mogoče moral. Zeleni listi, ki so počasi odpadali z dreves so pristajali vsak na svojem koncu, niti eden pa ni pristal tik eden ob drugemu, kot bi bili usojeni. Vsaj ne dokler ni zazvonil telefon in Lucas je dobro vedel, da je to melodijo naštimal za njo. V prav istem trenutku sta naenkrat padla dva lista, en temno zelen, drugi skoraj oranžen, prelep in popoln, pristala pa sta točno eden ob drugemu. »Brooke,« je zamrmral, ni bil več toliko prepričan sam vase in ostal je brez besed. Bil je presenečen nad njenim klicem, ki pa ga je v sebi pričakoval že od tistega dne, ko se je njuna zgodba zaključila z ne ravno srečnim koncem in vedel je, da ji veliko več pomeni prijateljstvo s Peyton kot naključen fant s katerim je bila nekaj časa. Tiho je zrl v dva lista pred sabo in ni mogel spraviti niti ene besede iz ust, vse so obtičale globoko v njegovem srcu in prav tako na belem listu papirja, ki ga je imel v drugi roki. »Dolgo časa se nisva slišala,« je končno le spregovoril dalje in zopet se je s tem njegov jezik ustavil. Veliko raje bi vse povedal na drugačen način, če bi jo imel tukaj pred sabo in ne le na zvezi.

by **Brooke** Ned Sep 14 2008, 21:09

Ko je zaslišala melodijo na Lukovem telefonu ji je srce začelo hitreje biti. Ko se je oglasil na telefon je prekinila zvezo, potem pa tiho spregovorila. "Živjo, neznanec." Malce se ji je zatresla roka, ko je telefon potisnila nazaj v žep. Komaj je čakala, da ga spet zagleda in da se spet potopi v njegove oči. Sploh ni čakala, da bi se obrnil, vendar je enostavno prisedla k njemu. "Kaj počneš tukaj?" ga je vprašala in pogledala v njegove roke v katerih je držal svinčnik in papir, na katerega je očitno nekaj pisal že dolgo časa, saj je bil skoraj ves popisan. Ni hotela vdirati v zasebnost in zato se ni ubadala s tem kar je pisalo, vendar ga je raje pogledala s svojimi še vedno solznimi očmi. "Zakaj mi nič ne pišeš in nič ne kličeš?" je dejala vendar čimbolj zadržano, ker v njegovih očeh ni hotela izgledati obupano. Pogledala je dva lista na tleh, ki sta se nežno dotaknila in ni si mogla kaj, da ne bi tiho zaihtela in upala, da je Luke ne bo slišal.

by **Lucas** Ned Sep 14 2008, 21:21

Kljub temu, da je bila zveza prekinjena je dalje govoril v telefon, dokler ga ni zmotil glas, ki pa ni prihajal več iz telefona. Stala je točno pred njim in on se gre osmešit tako, da kar dalje govori v telefon in se ne zmeni za nič okoli sebe. Patetično. »Lepotička,« se ji je nasmehnil, četudi bi veliko raje zaprl oči in umrl v istem trenutku. Bilo je tako težko, ko je vedel, da ne bo nikoli več njegova. Nikoli več ne bo čutil njenih mehkih ustnic na svojih, njene kože ob svoji in nikoli več ne bo gledala v njegove modre oči kot je prej. »Potreboval sem nekaj miru, saj veš kako je to,« je le blebetal, ni več vedel ali je sploh prav, da sedita tako blizu skupaj. Oziroma bolj natančno, ni vedel ali se bo lahko zadržal, da je ne bi vzel v svoj objem in stisnil njune ustnice skupaj v strasten poljub, zdaj ko mu je bila tako blizu a hkrati spet tako daleč. Njene besede pa so ga prebodle kot puščica skozi srce, spustil je pogled k tlom in bil minutko ali dve le tiho, brez da bi odgovoril na njeno vprašanje, ki je prišlo tako iznenada. »Brooke, mislil sem, da me nočeš več slišat. Mislim, vem, da ti Peyton pomeni več kot jaz in kakorkoli, ne vem,« besede so letele iz njegovih ust in na koncu ni vedel ali je sploh hotel to povedati. Samo je hotel, da ve, da jo pogreša in jo ima rad. »Pogrešal sem te,« je na koncu še dodal, ko mu je list papirja na kateremu je napisal vse kar čuti ob njej, spolznil iz roke in rahel vetrič ga je spustil tik ob njeni nogi. Lahko bi pohitel in ga čimhitreje dvignil s tal, da ga ne bi imela možnost prebrati ali bi le pustil usodi, da vidi kako se bo vse skupaj končalo, če prebere napisano. Na koncu se je le odločil, da nima nič izgubiti in bo počakal nekaj časa, da vidi, če bo pobrala list in ga prebrala ali mu ga bo le vrnila nazaj v roko.

by **Brooke** Ned Sep 14 2008, 21:48

Zardela je ob njegovem komplimentu in pozabila je kako lepo je bilo v njegovi družbi. Vendar ni hotela, da je tako. Hotela je, da bi biu navaden bedak in da ga ne bi imela tako rada kot ga je v resnici imela. "Lepotec," ga je dopolnila in se po dolgem času nasmehnila. Bil je popolnoma zmeden in to jo je še bolj zabavalo. "Kako si sploh lahko pomislil na to?" se je nasmehnila. "Res, da je bilo med nama in med nami s Peyton veliko drame, vendar to ne pomeni, da se ne smeva več slišati. Res je, da mi Peyton pomeni več kot ti, kaj pa si mislil. Vendarle sva najboljši prijateljici, slišali pa se nisva že en mesec," je dejala in pogledala v tla. Živčno si je začela pokati členke na prstih. "Ampak tudi tebe hočem v svojem življenju, veš?" je retorično vprašala. "Tudi jaz sem te pogrešala", je priznala in ga pogledala v njegove modre oči, kot je vedno gledala vanje. Pogrešala je njegove poljube in videla jih je v njegovih očeh, ki so jo vedno popeljale daleč stran. Pogrešala je njegove objeme in vsak njegov gib. Res ga je pogrešala. Ko je list odpihnilo k njenim nogam je segla do njega in čakala, da jo bo Luke ustavil. Ker je ni, je počasi začela brati kaj je pisalo na njem. Naenkrat so se ji iz oči ulile solze. Dvignila je pogled. "Luke? Kaj to pomeni?" Solze so počasi padale na njegov popisan list papirja.

by **Lucas** Ned Sep 14 2008, 22:11

Zakaj je bilo zraven nje vedno vse tako preprosto? Brez skrbi se je prepustil in bil to kar je, ona pa je ob temu še videzno uživala. Mogoče pa res ni bila vse to kar se je govorilo, da je, mogoče pa ni vsak večer z drugim odkar sta končala zvezo in ga resnično pogreša. »Kako? Ne vem,« je le skomignil, čeprav je dobro vedel, da so na njegovo odločitev zelo vplivale govorice po šoli, toda bilo jih je tako nemogoče preslišati. Že preden se je spustil z njo v zvezo je vedel kakšna je njena preteklost in reputacija, nenazadnje je bila res vodja navijačic in bila znana na celi šoli, le zakaj si ne bi dovolila malo zabave v teh letih. Ampak za razliko od nje je bil on vedno umirjen, nikoli ni bil tip človeka, ki bi skakal iz ene veje na drugo, hodil na vse zabave, ki so bile organizirane s strani elite. »Mislil sem, da... saj niti sam ne vem več kaj sem mislil,« polglasno se je zasmejal in se spontano dotaknil roba njenega kolena, ob tem pa hitro umaknil roko, ko je pričela gledati v list in požirati vsako besedo, ki jo je zapisal. Ob njeni reakciji pa si je zaželel, da ne bi dovolil usodi, da stori svoje in bi le hitro pograbil tisti prekleti list papirja in ga spravil v svojo torbo na varno. Nikoli se ne bi mogel niti zamišljati, da jo bo spravil v tako slabo voljo zaradi ene zgodbe, resnične sicer ampak še vedno so le besede na listu papirja. »Trenutna inspiracija pač, oprosti,« je zamrmral, ves čas pa je le gledal v tla, saj ni prenesel pogleda na njene solzne oči, še najmanj pa če je bil on kriv za vse to. Ampak ni mu bilo žal, da je tisto napisal, bil je pisatelj in vedno je pisal po svojih občutkih in tokrat so bili vsi povezani z njo. »Ne joči,« je še dodal, z roko pa je obrisal solze pod njenimi očmi in jo prvič od kar je prebrala njegovo izpoved na listu, pogledal v oči.

by **Brooke** Ned Sep 14 2008, 23:38

Odložila je list papirja in ga položila zraven njiju. Ni nameravala več brati tega kar je pisalo na njem. Dovolj je imela tega, da je bil med njima prepad samo zaradi Peyton, čeprav ji je pomenila vse na svetu. "Saj ne jočem," se je nasmehnila in si še sama do konca obrisala solze. "Smešno mi je vse skupaj. Da si ne poveva tega v obraz," je odkrito dejala. Spominjala se je kako lepo sta se imela, ko sta bila skupaj. Bili so trenutki, ki so bili samo njuni. Polnočni sprehodi do košarkarskega igrišča in mečkanje pod koši. Vsega tega se je spominjala kot bi bilo včeraj in ne na začetku poletja. September pa ji je do zdaj prinašal same slabe stvari. Roka ji je počasi zdrsnila do njegove in se je nežno dotaknila. Prepletla je svoje prste med njegove in upala, da je ne umakne. Želela si ga je bolj kot kogarkoli prej in končno je našla eno lepo stvar v sivem septembru. Stisnila ga je z dlanjo in ga pogledala. Zazvonil ji je telefon in zavila je z očmi. Roko je s težkim srcem razpletla iz njegove in pogledala na ekran. Victoria je bilo napisano na ekranu in javila se je. Nekaj časa je poslušala njeno dretje v slušalko, potem pa je le prekinila. "Prisežem, da jo bom enkrat ubila!" je jezno rekla, saj je njena predraga mati spet uničila lep trenutek, ki bi se lahko prav lepo razvil. "Kje sva ostala?" je osramočeno rekla.

by **Lucas** Pon Sep 15 2008, 00:02

S pogledom je spremljal njeno roko, ko je počasi in nežno na prostor na klopci med njiju odložila list papirja, na katerega je nekaj minut pred tem še pisal besede, ki so opisovale prav vse kar čuti do nje. Takrat vsekakor ni mislil, da bo to prišlo njej v roke in se bo vse razpletlo tako kot se je sedaj začelo. Znova je svoj pogled ustavil na njenem in se ji nasmehnil. »Ne, kje pa,« se je rahlo zasmejal, ko je zanikala, da je še pred sekundo jokala. No pravzaprav so res solze tekle kar same od sebe in iz njenih ust ni prihajalo nobeno ihtenje, ki bi njene solze povezovalo z jokanjem. »Meni osebno je bilo vedno lažje kaj takega napisat na list papirja, sploh ni vse tako enostavno,« je začel in naredil pavzo, ko se je Brooke s konicami prsti dotaknila njegove roke in jo še v istem trenutku prijela v svojo. Takrat se je počutil kot bi bila res par, kot na začetku poletja in ne bi nikoli prišla Peyton med njiju ampak oba se dobro zavedata, da Peyton ne bo vseeno, če sliši za to. »Ampak, Pey...« je nadaljeval, le da ga je tokrat prekinilo zvonenjenje njenega mobilnika in po izrazu na njenem obrazu je lahko le sklepal za koga se gre. »Nočem te obiskovati v zaporu,« se je zasmejal njeni izjavi in se še v istem trenutku, kolikor je bilo to možno, zresnil ampak nasmešek je še vedno ostal na svojem mestu. Po temu, ko je tako dobro sprejela vse kar je prebrala se je počutil lažje in naslednjič bi res morala poskusiti si takšne stvari takoj povedati, v obraz. »Pri temu, da te neizmerno pogrešam in, da si ravnokar prebrala vsaj stokrat napisan stavek – ljubim te B. Davis,« se je ponovno zasmejal in se zagledal v njene bleščeče zelene oči. S prosto roko je segel za njen hrbet in jo tesno stisnil k sebi, da je lahko začutil njeno srce kako bije, ter na svojem vratu čutil njen dah. Roko je počasi premaknil do njene glave in jo nežno pomaknil proti svoji, da sta se njune ustnice avtomatično stisnile v poljub.

by **Brooke** Pon Sep 15 2008, 19:13

Ko so se njune ustnice vse bolj približevale ji je srce začelo biti hitreje. Neankrat je imela v glavi same slabe misli in vse so vključevale Peyton. In še ob Lucasovi omembi njene 'najboljše' prijateljice se je počutila krivo. Vendar je imela dovolj tega, da je vedno ona izpadla slaba oseba. Ko sta se združila v poljubu se je spet spomnila preteklosti in toliko bolj si je želela, da se tisto, kar sta imela ne bi nikoli končalo. Ko je svoje ustnice odlepila od njegovih je spet spregovorila. "Dovolj imam tega, da vedno jaz izpadem kot prasica. Kot tista, ki je vse zafkrnila. Res imam dovolj," je dejala in mu še bolj stistnila roko. Še enkrat se je nagnila k njemu in ga poljubila, vendar se je vseeno bala. Ni bila prepričana, če želi od njega takoj nekaj resnega. Želela je samo, da ve, da ga ima rada. Da ga ljubi in da ji pomeni ogromno. "Imaš namen iti na pouk? Jaz sem o tem dejansko razmišljala, vendar sem se odločila, da bom jutri vse nadoknadila," se je nasmehnila. Ko si ga je tako po dolgem času spet dobro ogledala se kar ni in ni mogla nagledati. Prijela ga je za zgornji del nog in ga povlekla k sebi, tako, da je lahko njegovo telo občutila ob sebi.

by Sponsored content

Šolski park

Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park

Re: Šolski park