Stadion

Sonce je skozi oblake nežno obsijalo veliko površino, ki jo je zavzemal šolski stadion. Nežna svetloba se je počasi razlivala od vrha enega konca trbun proti centru igrišča, kjer se je prav čarobno poigrala z mehko zaplato skrbo negovane trave, nato pa je nadaljevala svojo pot proti drugemu koncu tribun. Svetloba se je počasi vedno bolj vzpenjala in kmalu je obsijala tudi del postave, ki je sedela v zadnji vrsti tribun. Noge je imela pokrčene in z rokami privite k telesu, kodrasti, svetli lasje, ki so ob stiku s svetlobo žareli kot čisto zlato, pa so bili spuščeni čez obraz, da se nikakor ni moglo razbrati razpoloženja osebe. Da ni ravno najboljše volje je izdalo le lahno tresenje, ki se je pojavilo vsake toliko časa in pa zmajanje z glavo, kot bi si oseba dopovedovala, da to, kar je naredila, nikakor ni vredu.
Le kaj počnem tukaj!? se je Pey že najmanj stotič vprašala v mislih in njen glas je iz strogega sedaj prehajal na vsaj približno obupanega. Košarkaško igrišče. Seveda. Najbrž ji ni bilo potrbno kaj preveč razmišljati o tem, zakaj je zavila sem. Ker lahko tukaj po možnosti sreča Brooke .... ali pa Lucasa. Čeprav je bil on zadnji, ki si ga je sedaj zaželela srečati. Kako za vraga sem se lahko zaljubila ravno vanj?! Kot da ni sto in sto primernejših, pri katerih bi lahko imela srečo. Ampak ne, saj še nisem dovolj trpela, le zakaj si ne bi uničila srca s tem... Ramena so se ji zopet lahno zatresla, a ni jokala. Le sedela je tam, objemala svoje noge in premišljevala o udarcih, ki ji jih je zadalo življenje. O udarcih, ki jih je bilo mnogo preveč.




( Brooke? :smitten:)